Najprej so Kubo okoli 3000 let pred našim štetjem naselili Ciboneji, ljudstvo lovcev, nabiralcev in ribičev iz Južne Amerike. Po letu 1000 pred našim štetjem pa so jih na vzhodu otoka začeli nadomeščati aravaški kmetovalci in lončarji s severa Južne Amerike. Ciboneji so ostali na zahodu.
28 oktobra leta 1492 je Kubo odkril Krištof Kolumb, misleč da je pristal na azijski celini. Sprva ni vedel, da gre za otok, dokler ni leta 1508 Kube obplul. Ob odkritju je na otoku živelo okoli 110000 Indijancev (Tainoji, Siboneji). Španci so Kubo začeli naseljevati 1511, ko je Diego Velasques ustanovil Havano in več drugih mest. Ob koncu 16 stoletja so začeli gojiti sladkorni trst in tobak. Aravaki so zaradi izkoriščanja in bolezni, ki so jih iz Evrope prinesli osvajalci skoraj izumrli. Zaradi tega so leta 1517 na otok pripeljali prve sužnje iz Afrike (skupaj okoli 760000), za delo na plantažah. V 16 in 17 stoletju se je Kuba razvijala počasi, saj so naselbine ob obali pogosto ropali francoski in angleški pirati. V letih 1762-1763 je otok zasedla Velika Britanija, vendar ga vrne v zameno za Florido. V 18 in 19 stoletju je prišlo do številnih uporov sužnjev, a jih oblast zatre.
Ker lastnike sužnjev sredi 19 stoletja ogroža ukinitev suženjstva (ukinjeno leta 1886), si prizadevajo za priključitev k ZDA. Leta 1868 je izbruhnila desetletna vojna med španskimi oblastmi in kubanskimi uporniki pod vodstvom Carlosa Manuela de Cespedesa. V Zanjonu se vojna leta 1878 konča s sporazumom v katerem Španija Kubi obljubi politično avtonomijo in postopno ukinitev suženjstva.
1895 izbruhne nov upor proti Špancem, Kubi pa se pridružijo tudi ZDA, ki si želijo nadzor nad Karibskimi otoki. Upor je vodil Jose Marti. Leta 1898 ZDA v Havano pošlje vojno ladjo Maine. Ko le ta eksplodira, ZDA Španiji napove vojno. Špansko-Ameriška vojna se konča s Španskim porazom. Španija izgubi Kubo, Portoriko in Filipine.
Sprva je bila Kuba pod ameriško vojaško upravo, z novo ustavo pa 20 maja 1902 postane neodvisna Republika Kuba. Njen prvi predsednik je bil Tomas Estrada Palma (1902-1906). Ameriške enote so se s Kube umaknile 1902. Ponovno pa so se vrnile ob uporu opozicije proti predsedniku Estradi, leta 1912 ob uporu črnskega prebivalstva in pa leta 1917 ob delavski vstaji. Na predsedniških volitvah leta 1924 zmaga Gerardo Machado Morales in uvedel diktaturo (1925-1933). Zaradi njegovea krutega režima pride do revolucije, ki pa ni uspešna Do leta 1934 je Kuba pod ameriškim nadzorstvom. Oblast pa si potem menjavata Carlos Manuel de Cepedesa in Fulgencio Batista Zaldivar, ki na koncu zmaga in v državi ponovno uvede diktaturo. Imel je podporo ZDA.
Revolucija na Kubi se začne leta 1953, ko Fidel Castro Ruz s skupino privržencev napade vojašnico v Santiagu de Cuba. Oblast jih ulovi in zapre, ko pa Castro le pride na prostost, v Mehiki ustanovi Gibanje 26. julij in leta 1956 začne gverilsko vojno proti Batistovem režimu. Podporo je imel predvsem v revnejšem sloju. Uporniki so v Havano vkorakali 1. januarja leta 1959, Castro pa prevzame oblast. S svojimi privrženci (med katerimi je bil tudi Che Guevara) izvede družbene in politične spremembe ter Kubo spremeni v socialistično državo. Večina njegovih nasprotnikov po revoluciji zbeži v ZDA. Leta 1961 se v Prašičjem zalivu izkrca 1500 Kubanskih izseljencev, ki ob podpori ZDA skuša strmoglaviti Castrovo oblast. Kuba za pomoč proti ponovni invaziji leta 1962 zaprosi ZSSR ( zveza sovjetskih socialističnih republik), ki na otoku namesti rakete z jedrskimi konicami. Ko za te rakete izvejo Američani, se začne kubanska raketna kriza, ki se konča z dogovorom Kennedy-Hruščov. V tem času je svetu grozila splošna jedrska vojna. ZSSR leta 1963 pošlje na Kubo 22000 mož, da umaknejo rakete, ZDA pa ukine pomorsko blokado in Kubi zagotovi, da ne bodo ponovno napadli. Po koncu krize se vse revolucionarne sile združijo v Združeno stranko socialistične revolucije, ki je prevzela vso oblast v državi. Od leta 1965 je to Komunistična partija Kube.
Gospodarsko je Kuba postajala vse bolj odvisna od pomoči ZSSR in njenih zaveznic. Castrov režim veliko doseže na področju javnega zdravstva, izobraževanja in stanovanjske politike. Precejšen ugled pa si je Castro pridobil tudi na zunanjepolitičnem področju in čeprav je Moskva brzdala njegovo podpiranje svetovne revolucije, je Kuba sodelovala z osvobodilnimi gibanji v Latinski Ameriki in Afriki. Eden Castrovih privržencev je bil tudi Ernesto Che Guevara, po rodu argentinec, ki je bil v vladi odgovoren za kubansko gospodarstvo. Poskrbel je, da je Kuba pretrgala gospodarske odnose z ZDA in vzpostavil stike z državami vzhodnega bloka. Toda bolj kot politik pa je bil Che Guevara strateg gverilskega vojskovanja in je zato leta 1967 odšel v Bolivijo, da bi tamkajšnje kmete in delavce v rudnikih kositra prepričal naj se uprejo vojaški vladi. Poskus spodleti in Guevaro ujamejo in usmrtijo. Od leta 1975 do leta 1989 se Kubnska vojska bojuje na strani MPLA v angolski državljanski vojni in Etiopiji.
Ob koncu 90 let je Kuba vse bolj osamljena, saj razpade ZSSR, poleg tega pa vztraja na komunistični poti. V tem času komunizem v vzhodni Evropi propade. Zaradi razpada ZSSR usahne gospodarska pomoč. Fidel Castro Ruz je postopoma prevzel vse najvišje položaje v državi in kot »maximo lider« aristokratsko vodil Kubo. V 90 letih se gospodarske razmere močno poslabšajo, predvsem zaradi ukinitve tuje gospodarske pomoči in ameriškega zavračanja Kube. Konec 1990 razglasijo posebno obdobje miru, zaradi vsesplošnega pomanjkanja in katastrofalnih gospodarskih razmer. Država ni več mogla vzdrževati visokega družbenega standarda. Leta 1993 so ukinili državni monopol v kmetijstvu in omogočili ustanovitev zasebnih kmetij in zadrug, dovolili zasebno obrt ter ljudem dovolili imeti devize. Kuba še naprej vztraja v socialistični usmeritvi.
Viri:
projekti.gimvic.org/2006/…/Kuba/Kuba/Zgodovina/zgodovina-starejsa_zgodovina.ht
TS 78441-11, Fidel Castro na festivalu mladih, Kuba, 1978.